Todyland

Odnosi

// September 9th, 2009 // 2 Comments » // Uncategorized

Ko sem zvedel da nisem več v zvezi… Sem seveda se odločil da bom, pač bil cool in ohranjal stike, iz katerih se je razvil nek nezdrav odnos, iz katerega je prišlo še več bolečine in še več premišljevanja.  Nekako sem se potem vsemu temu izogibal in pač še vedno poskušal prek msn in fb obdržat neke stike.  Zaradi tega ker se mi je zdel to pametno in pošteno.  Ko sva se še enkrat dobila v živo so pač prispeli nazaj občutki, srečnega obdobja, topline in varnosti in nekako se nisem mogel premagati . Ves razum ki mi je preprečeval pač da je to grdo in ni lepo je popustil in pač je bilo kar je bilo.  Ker se je razum po hormonih vrnil nazaj smo prišli v situacijo v kateri smo že bili. Očitno nisem sposoben biti samo prijatelj, mogoče čez veliko let ampak zadaj po več kot 2-3 letih očitno ne, vrjetno tudi zato ker nisem našel nobene nove ljubezni. Torej igrati naprej nekaj kar vem da bo vodilo v nekaj čudnega, ker ostale zadeve še zmeri niso štimale ali pa pač končno presekat zadevo, tukaj sem tudi prijateljstvo presekal, saj očitno ni bilo mogoče, zaradi nedavnih dogodkov je zadeva izpadla sicer še bolj svinjsko kot sicer, bolj kot sem razmišljal bolj nisem vedel kako zadevo lepo speljati. Odločil sem se potem za hitri rez, kakršni so očitno v navadi v tej zvezi bili.  Od takrat pa res nimava nobenih stikov in mi je bilo čisto cool dokler nisem odkril da mi je posvetila pesmico, ki sicer ni nič lepa, je pa očitno odraz njenih občutkov, notri piše da sem slab človek in verjetno za njo sem, nekdo pač more biti kriv in zakaj nebi bil jaz. Se strinjam vseeno mi ni bilo prijetno ob tem, za sekundo se mi je celo zatemnil pred očmi. Toda zdaj par ur po tem ko tole pišem in sem sprocesiral, kar sem mogel sem spet spoznal, da ne bom mogel vsega obdržat, nekateri odnosi bodo šli v kurac, nekateri se bodo razvil, nekateri zamrznil.

Zdaj upam, da je ta zgodba zaključena, sčasoma se bodo rane zacelile, ostale bodo brazgotine, saj sva zarezala v drug drugega pregloboko da bi se pozabila.  Vsaj jest je ne bom.

Resnica

// September 6th, 2009 // No Comments » // Uncategorized

Jessep: You want answers?
Kaffee : I think I’m entitled to them.
Jessep: You want answers?
Kaffee: I want the truth!
Jessep: You can’t handle the truth!

Tole je iz filma A Few Good Men. Nevem vrjetno sem si tole zapomnil zaradi tega ker so vrtel tole tudi v reklami. Ampak  tudi sam dostikrat premišljam koliko ljudje lažejo drugim ljudem ?  Za začetek v smislu odnosov, kolikokrat se vgriznemo v jezik in osebi ne rečemo “ajde idiot ne mor več” ali pa kake bolj ženske zadeve v smislu a mam lepe čevlje ? Jah a lahko karkoli drugega odgovoriš kot JA? In če pustimo besede pri miru in gledamo na dejanja ? Kolikokrat ste pripravljeni kaj narediti za nekoga, pa se vam ne da pa si zmislite kaj zakaj ni šlo?

Če se premaknemo na bolj zapleten del, ljubezen in ostale odnose. Če nekoga vprašaš ali si mu všeč, če seveda ne odgovori takoj z DA ali NE, koliko velja rek “da sliši tisto kar hočeš slišati?” če se zasmeje in ji je malce nerodno. To pomeni da je za ampak ne še takoj? Ali pomeni idiot kaj pa bedariji sprašuješ? Ampak nočem te prizadet pa ti nič ne bom rekla. Zanimivo bi bilo vsake toliko slišati nekaj o sebi, par resnic (ki mi jih sicer parkrat na leto servira moj fotr ampak njegove so že stare, poleg tega ne preživi več toliko časa z mano), o tem ali si dober prijatelj, ali zanemarjaš kako prijateljstvo?

Zadnjič me je po MSN nardla tako neka ?prijateljica?. Zakaj ne kliknem zakaj se ne pogovarjam več z njo itd itd. Mela sva sicer eno bežno avanturco ampak ona je v MB jest sem tukaj in sem se poskusil pač izgovorit na delo in faks… Pa je hitro videla skozi ta že preveč prozoren izgovor. Potem smo šli globje in ugotovil da ubistvu zato, ker nimava kaj dosti skupnega.  In me je zadelo ali naj ji rečem “Sorry midva očitno nisva več prijatelja?”. Meni se je to zdelo preveč napeto, saj ni bilo nobene hude krvi med nama. Toda še vedno si nisem prišel na to ali sva prijatelja ali ne?? Najbližje sem prišel temu da sva pač ratala znanca, toda vseeno sem imel kepo v želodcu, kot da se je zgodilo nekaj groznega in sem zgubil prijatelja, ki sem ga poznal celo življenje.

To resnico sem povedal še ene dvema ženskama, (moški itak ne kompliciramo okoli tega vsaj ne tisti ki jih jest poznam), na vrtanje kako težko pa je povedati kaj si misliš? Jah je meni zelo težko, ker sem približno pričakoval tako reakcijo. In spet bom “zgubu” prijateljco, ki sicer nisem že dolg vidu ampak je bedno vseeno. In izrečeno po tistem da pač očitno nama ni usojeno sem bil zbrisan iz vseh socialnih mrež in spet sem nekomu povzročil da se slabo počuti, pa nevem ali sem samo jaz kriv ali je to tko pač v življenju ?

Torej še eno retorično vprašanje vrjetno za na konec. Ali ljudje prenesemo resnico ? Ali je bolje da vemo resnico in se soočimo z njo, pa čeprav še tako grda (mogoče celo nepravična?).

Ali je bolje da se delamo fine in sodelavkam in sodelavcem  pomagamo in si mislimo svoje.  Srfati med prijaznostjo in to da ne pokasiraš čist vsega šita je dost težka naloga. Še naprej upam na to da bo vesolje naredil svoje in bo vsak dobil svoje prej ali slej.

Ko govorimo lih o resnici zanimiva serija, kako zvedit resnico http://www.imdb.com/title/tt1235099/ nekaj zelo zanimivh stvari je notr, ki so resične :)