V petek okoli 11 je bil odhod… Ja seveda šli smo okoli 11.30 ure z avtobusom do dolgega mosta, ker baje z našim avtobusom nekaj narobe oz ostal v neki gužvi.
Torej gremo do dolgega mosta in čakamo, nekaj smo že spili, sonce je prijetno sijalo, toplo je bilo za kratke rokave, malce smo se spoznavali in podobno. Ko je ta drugi avtobus prišel, smo ubistvu samo zamenjal voznike, in ker je prejšni uspešno zlorabil akumulator smo morali porivat avtobus da je vžgal… Ker organizatorja ni noben resno jemal in je porival samo 5 ljudi, je avtobus še enkrat crknu (čeprav je že prej vžgal).
Tako se nas je spravilo ene 10 vzadi in smo porinl tist avtobus naprej :).
Ker smo si nabral lepo zamudo, smo dobili ekstra adrenalinski vikend, ko nas je šofer probaval (in tudi uspešno) spravi v Bovec v zelo kratkem času. Torej ko smo prispeli smo se spravili, preoblečt v neoprenske obleke, kar je spet eno malce čudna zadeva, k si misliš tole mokroto vlečem nase… potem pa se itak spomniš da boš čez par minut itak moker, toda upaš da bo smo par kaplic in da bo neopren bolj za varnost.
Prvi stik z relnostjo… Primte čoven in ga neste po strugi 300 do izliva… Ja fajn , lepo da sem bil lih na uni strani kjer je bila globoka voda in sem bil do pasu v vodi. Okey potem smo pa veslali, k budale skoraj 1,5 ure. Začeli zadnji končali skoraj prvi. Skoraj zato ker nas je ena ekipa (potem ko smo malce zabušavali) prehitela 10 m pred koncem.
Tole sicer nismo, mi ker nekako voda pa fotoaparati niso lih prjatli in smo naše pustil v kombiju.
Po tem ko smo se preoblekli, prebrisali in za silo ohladili, smo šli do svojih aparmajev in se tam pripravili na žurko o kateri pa nebi zgubljal besed :)
Okoli 12 naslednjega dne, smo šli na canyoning ali soteskane po naše. Po začetnih logističnih težavah, smo se spet znašli v neoprenu, tokrat malce debelejšem, kajti pred nami je bila ena ura hoje, čofotanja in plavanja po 8 stopinj mrzli vodi. Prva ovira zame je bila že ta da sem bil brez očal (pri -7 je to kr zajeban) in seveda če hočeš it dol, moreš prvo it gor. Tako smo racali gor 20 minut. Zanimivo je hodit v tisti gumi, ker imaš tudi neoprenske čevlje, ki imajo cel cm debel sicer narebren podplat, ni lih fajn hodit po tisti spolzki zadevi. Vmes smo celo plezal in si pomagal z vrvmi in še nekaj ta zadeva ne diha kej dosti tako da smo bili že vsi mokri na cilju :)
Torej, kaj moreš prvo narest ko prideš na štart ? Vržt se v vodo… PA čaki sej niste normalni, ker sem se ves prešvical zdej naj se pa vržem v ledeno vodo… Kaj bi vi men radi bolniško zrihtal ? Ampak beseda ni konj in prav tako mi ne in hop v mrzlo vodo… ki začudež ni bila kej dost mrzla, seveda malce te zebe v roke ker rokavic pač nismo mel ampak… Uredu gremo račke drug za drugim, do prvega spusta. Uredu zdaj se pa usedte roke na prsa in gremo. Hmm sound simple ?! Ker ma adrenalin čudno navado da pride šele po dogodku, se je tukaj ubistvu mešal strah z neznanim in neugoden občutek kaj bo pa zdej ? Ko se zadrsaš zadeva traja kvečjem kako sekundo, ko priletiš v mrzlo vodo, tokrat z glavo in vsem vred. Meni je tako stisnlo pluča da sem mislil da me bo kap. in ko se spomniš da bi mogoče bilo dobr priplavat na površje se hitr skobacaš na neko skalo in se igraš martinčke, dokler ostali ne prilezejo :)
Gremo spet račke za inštruktorjem in se tip usede na skalo in reče “skoč” ! Najprej ga glupo pogledaš in potem z odrivom letiš proti mrzli vodi, ki tudi tokrat brez presenečenja zmrzne vse kar ni pod neuprenom, ter del ki je :D
Tako po ene 3 skokih ni bilo več sledu o kakem mačku, slabem počutju ali čemu podobnem.
Ena bolj zajebanih preizkušenj, je bila luknja. Stvar je v tem da ko pogledš dol vidiš samo temo… Pa ste čist usekani v temo naj skačem ? A je sploh voda dol ??
Ko sem trikrat vprašal če se da okol in dobil negativen odgovor so sledila navodila. Vi se uležete v vodo in jest vas porinem čez rob :)… jaaa super ane !
No po treh ali štirih ogledih zadeve se mi je strah nekako polegel in sem se bil pripravljen soočiti z luknjo, ki ubistvu sploh ni bila tako strašna. Prosti pad in to in potem čofneš v pričakovano mrzlo vodo… In potem je iz mene samo od sebe prišlo “jest bi še” in v naslednjem trenutku bol za sebe a si prfuknen in potem ne ampak bi res šel še enkrat :)
Mi smo zadevo sicer gledal od zgoraj dol ampak, tok da dobite idejo.
Po še parih spustih in malce zajebavanja smo bili, že kr malce sfukani nas je čakal še finale, in to spust po 12 m slapu. Na začetku te zavežejo, da te malce zadržijo ko si pa čez greben, te pa spusti in imaš lep prosti pad. Nisem kričal mogoče zato ker sem bil preveč prestrašen :D Ampak zdaj ko vem kako in kaj bi šel takoj še enkrat, z družbo ki še ni bila, in bi gledal njihove prestrašene in potem zadovoljne obraze.
Evo tole je še tale končni slap, moj mobitel je zmeri slabši nadomestek fotoaparata… sej če me bereta veste da bo kmalu nov :D
TOP.SI bravo svaka čast, SOEF.ORG hvala za organizacijo in tako ugodno ceno…
Aja hvala tudi 4 puncam, ki so z mano preživele tale vikend :)
Tuki so malce mokre še od raftanja :)
Uživali sem 100 na uro…
